DROBTINICE. 
Korenike našega serca. 
»Ljubezen do samega sebe, cenitev samega sebe in slepa prostost našega duha, to so korenike, ki jih ni moči tako lehko izriti iz človeškega serca. Oprečiti moremo samo njih sad, namreč grehe, ker njih mladike, namreč njih pervotne kali ne moremo popolnoma oprečiti, dokler smo na tem svetu, akoravno moremo vladati in zmanjšati njih število in moč z vajo njim nasprotujočih čednosti in posebno z ljubeznijo do Boga.« (Sv. Fran. Sal.) 
Skrivnostne čebele. 
»Čebele so nemirne in neprenehoma letajo po zraku, dokler nimajo kraljice; ko se pa ona rodi, se mirno okolu nje zberejo. Tako se godi tudi našim dušam, keder si Boga izvolijo za svojega kralja in Gospoda. Njih moči se potolažijo, in ko skrivnostne čebele se zbero okolu njega; od tam se ne vmaknejo, kaker keder jim vkaže kralj iti na biro vaj ljubezni do bližnjega — tedaj namreč one zapustijo skrivnostno občevanje z Bogom, keder je treba storiti bližnjemu kako dobroto«. (Sv. Fran. Sal.) 
Resen opomin. 
»Ti, o kristjan, se misliš meščevati nad svojim sovražnikom, keteri ti je morda kaj krivega storil; kipiš, razsajaš, goriš maščevanja: glej tje na Kristusa, zdravnika tvoje bolezni, glej tje na Odrešenika tvoje duše! Zaradi tebe je visel na križu, in še nisi meščevan? Hočeš se meščevati, in ne tacega, tako popolnega učitelja posnemati? Zato je hotel terpeti, da ti da zgled poterpežljivosti. Glej, kako visi in tebi bolnemu in hirajočemu iz svoje svete kervi zdravilo pripravlja. Glej, kako visi in s križa ko sodnjega stola zapoveduje. Poslušaj, kako moli: »Oče, pravi, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« (Sv. Avguštin serm. II. de san.) 
Naše sidro. 
»Presveta Gospa, ti si sidro, na ketero smo privezali vse upanje svoje sem in tje plavajoče ladje«. (Sv. Jan. Damasc.) 
Ne sodi krivo. 
»Gdor ni sam hudoben, ne sodi lehko slabo o druzih; hudoben človek pa rad veruje, da so drugi njemu enaki«. (Sv. Krizostom). 

Drobtinice. 
Keder greš k spovedi, pomisli: 
1. Kako imenitno je to djanje mej tabo in Bogom. 
2. Da greš pod križ ko grešnik in spokornik jokat nad svojimi grehi in svojo nezvestobo do Boga. 
3. Da se predstaviš svojemu sodniku k računu od tvojega djanja in nehanja, in se tako pripraviš na sodni dan. 
4. Da greš čistit svojo dušo od grehu, zato da bi postala dopadljiva božjim očem. 
5. Da greš prejet v se sad neprecenljive kervi Kristusove, čiger zaslug si po milosti tega zakramenta deležen. 

Kako se imaš zaderžati v skušnjavah. 
Skušnjave so navadna vsoda tistih, keteri hočejo odkritoserčno Bogu služiti. To naznanja vže sam sv. Duh: »Moj sin (moja hči), ako hočeš stopiti v službo božjo, pripravi svojo dušo na boj«. Eccl. 2, 1. In sv. Pavel piše: »Vsak, kedor hoče pobožno živeti v Kristusu Jezusu, bo preganjanje terpel«. II. Tim. 3, 12. 
Ti naskoki na našo dušo pridejo pa zdaj od hudobe, zdaj od sveta, zdaj pa od lastnega mesa. Tu more pomagati edino Bog. V takih slučajih moramo klicati na pomoč Boga, kaker nas uče cerkvene molitve: »Bog pazi na mojo pomoč; Gospod hiti mi pomagat!« Moremo reči tudi z otročjim zaupanjem: »Naša pomoč je v imenu Gospodovem, keteri je vstvaril nebo in zemljo«. Ta mogočni Bog nam more pomagati, tudi ako bi proti nam vstal cel svet združen s hudobo. On nam bo tudi pomagal, ker je to obljubil in kar on obljubi, tudi zvesto stori. Peklenski skušnjavec pa je lažnjivec od začetka, in ko lažnjivca ga moramo v beg zapoditi. 
Oh, kolikokrat človek pade v skušnjavah, ker nima poguma in zaupanja v božjo pomoč! 
Sicer pa, ako hočemo serčno skušnjave premagati, moramo se zaupanjem v Boga združiti zmirom veče spoznanje svoje nevrednosti in slabosti. Ko je enkrat sv. Anton opat videl svet preprežen se zanjkami hudobnega duha, je stokajoč rekel: »Gdo se more teh rešiti?« in prejel je skrivnostni odgovor: »Samo ponižnost«. 
Bodi torej ponižen, in ne sodi drugih, ako so padli v skušnjavi; najberž bi bil ti v taki priložnosti še globokeje padel. Bodi ponižen tudi v sodbi samega sebe: skušnjava ti kaže, kam bi prišel, ke te ne bi Bog tako rekoč za roke deržal. On pa le ponižnega varuje pred padcem. Gorje pa v skušnjavah duši, ketera navadno visoko leta! 
Sicer pa naj si vsak globoko v serce vtisne, kar je Kristus pri izganjanju nekega hudobnega duhá rekel: »Ta versta hudobnih duhov ne more iziti, ako ne po molitvi in postu. Mark. 9, 28. O, to je gotovo, da se proti marsiketerim skušnjavam ni mogoče vojskovati samo sè zaupanjem v Boga in ponižno molitvijo! Gdor se proti takim skušnjavam posebno zoper sv. čistost, hoče koristno in vspešno vojskovati in jih premagati, temu je potrebno zatajevanje. Zdaj pa zdaj moramo zoperno meso s postom in drugim zatiranjem pod oblast duha spravljati, se ve da, ne neprevidno. Tu naj se popraša za dober svet duhovni vodja, in le edino po njegovem svetu se je ravnati. Kar pa more in tudi mora storiti vsak, da se bo mogel v skušnjavah vspešno boriti, je to, da zmirom berzda svoj jezik v govorjenju, ušesa v poslušanju, oči v pogledih, ker brez tega bo zastonj vsako drugo sredstvo, vsako drugo orožje. 
Poglej na božjo martro! 
Te zasramujejo in preganjajo? Poglej na božjo martro! Ti težke bolezni grenijo življenje? Poglej na božjo martro! Je tvoja duša polna strahu in britkosti? Poglej na božjo martro! Vse kar ti terpiš, ali moreš terpeti, je v neskončno veči meri za te terpel Kristus! Kaj še? Si li v življenju grešil toliko, da tako rekoč več nisi mogel? Poglej na Kristusa, čiger ena sama kapljica presvete kervi zadostuje neskončni božji pravici ne samo za tvoje, temuč za grehe celega sveta! 
Bodi zvest sv. katoliški cerkvi! 
Eno posebnih znamenj duhovnih otrok sv. Frančiška je vdanost in zvestoba do sv. rimske cerkve, kar je popolnoma po duhu svetega vstanovitelja. Sv. Frančišek je pervi vstanovitelj reda, keteri svojim otrokom naravnost zapoveduje pokorščino in spoštovanje sv. očetu papežu in sv. rimski cerkvi. In kar v pervem poglavju pravila za manjše brate toliko povdarja, ponavlja enako na koncu istega pravila v 12. poglavju. Sicer pa je že prej ko je začel živeti v društvu bratov po poterjenem vodilu, tako le jim govoril: »Pojdimo k naši materi sveti rimski cerkvi in povejmo svoj namen papežu, ker brez njegovega odobrenja se mi ne zdi nič dobro in stanovitno v redovnem življenju«. 
V vodilu tretjega reda je predpisano, da morejo tisti, keteri žele vstopiti v ta red, vže pred sprejetjem biti vterjeni v sveti katoliški veri in vdanosti do rimske cerkve in apostoljskega sedeža. Ta vdanost se pa mora pokazati posebno takrat, keder je sv. cerkev napadena in preganjana. In ti časi so naši časi; in kar je še bolj žalostno, sveto cerkev napadajo da vse načine tudi v tistih krajih, kjer se je pred leti jako spoštovala, jako ljubila. Ako hočemo biti pravi otroci sv. Frančiška, je zdaj pravi čas, da pokažemo svojo vdanost do sv. cerkve. V vsaki stiski sv. cerkve so pravi njeni otroci občutili njene britkosti, kaker da bi bile njihove, ter goreče molili za rešitev njeno iz nadlog. Ko je bil sv. Peter v verigah vklenjen, »je cerkev molila zanj brez prenehanja k Bogu«. (Ap.dj. 12, 5) O, molimo tudi mi za sv. Očeta, za škofe in dušne pastirje, da bi Bog dal bolje čase, da bi tako vsi mirno Bogu služili in enkrat dosegli mir nebeški. 
Spomnimo se na osodo nezvestih in brezserčnih otrok svete cerkve, kar naj nas zmirom bolj spodbuja k pravi zvestobi in vdanosti do nje. Ena najbolj znanih in ob enem najbolj strašnih kazni božjih v tem oziru je gotovo zadela Napoleona I. Ko je on vgrabil papeževo deželo, so ga sv. oče Pij VII. izobčili, na kar je pa on sramotilno odgovoril: »Kaj li on meni, da bo po njegovem izobčenju mojim vojakom orožje iz rok padalo?« Pet let potem so v resnici njegovim vojakom na ruskih tleh iz zmerzlih rok puške padale. Napoleon sam se je pa v hitrem begu peljal na Francosko, kjer je bil naposled odstavljen, vjet, in čez sedem let je oddaljen od sveta in človeške družbe vmerl na otoku sv. Helene v Atlantiškem morju. 
Taka ali enaka je pa bila zmirom osoda vseh tistih, keteri so se proti svoji materi, sv. cerkvi spuntali. Sicer to ni nič čudnega, ker božja beseda se vedno spolnjuje, kaker v drugih zadevah, tako tudi tukaj. Bog je vže pred dva tisoč leti rekel: »Preklet je od Boga, keteri svojo mater žali«. Prid. 3, 18. 
Da se nad nami otroci sv. Frančiška ne izpolni to božje prekletstvo, bodimo priserčno vdani naši materi sv. katoliški cerkvi. Poslušajmo radi njen glas! Govorimo spoštljivo o vsem, kar se nje tiče. Spoštujmo nad vse hiše božje, kjer nas naši duhovni pastirji hranijo sè svetimi zakramenti in z božjo besedo! Bodimo serčno vdani tistim, ketere nam je Bog dal za voditelje v raj! 


Drobtinice 
»Bolje bi bilo dati denar vbogim«! 
Ko se nabira denar za zidati ali lepšati cerkev, slišijo se kakšenkrat gori navedene besede. No, to je stara reč, saj ni nič novega pod soncem! Tako je govoril tudi Judež Iškarjot (Jan. 12. 5), ali sv. evangelij dostavlja, da ni tako govoril, ker mu je bilo mar za vboge, temuč le zato, ker je bil lakomen. Tudi dandanašnji tisti, ki tako govorijo niso najboljši dobrotniki vbožcev, temuč oni hočejo tako skrivati svojo lakomnost in vohernost, ker ne dajo nič ali prav malo za cerkve. 
Kaj ni že zavoljo tega izversten način miloščine, ako se z obilnimi zneski za popravljanje cerkva ali njih olepšavo da zaslužiti večkrat prav potrebnim rokodelcem? 
Ne sodi krivo! 
V življenju bl. Janeza Lobedava, frančiškani pruskega, keteri je v veliki svetosti živel in vmerl v 13. stoletju, se bere ta podučljiva dogodba. 
Neki dan, ko je bl. Janez bival v samostanu v Kulmzé, so njegovi sobratje slišali v njegovi celici govoriti. In kako so se zavzeli, ko so opazili ženski glas! Vže so začeli jako dvojiti nad sobratovo svetostjo; njih dvojba je pa dospela do verhunca, ko so zaslišali že celo otročji jok. Tedaj so pač kar poterkali na vrata, ali bl. Janez ne da od sebe glasu. P. gvardijan nato naravnost odpre, ali pobožnega redovnika najde samega v molitvi zamaknjenega, pa tudi vsega objokanega. Predstojnik mu vkaže pod sveto pokorščino, da mu pove, kaj se tukaj godilo. Sveti redovnik mu natanko, ali žalostno naznani, da se mu je prikazala Mati božja z božjim Detetom, ketero se je jokalo, ker da bo, komaj pred malo časom v onih krajih vstanovljena, katoliška vera pokončana in sveti kraji porušeni, — kar se je tudi za Martina Lutra zgodilo. 
Vsi osramoteni so sobratje šli iz celice svetega sobrata, ter si dobro zapomnili, kako se človek goljufa, keder se v sodbi prenagli. 
Nosi svoj križ! 
Kristus vabi vsacega, da naj nosi svoj križ, rekoč: »Ako hoče kedo za mano iti, naj samega sebe zataji, naj vzame svoj križ in mi sledi«. Mat. 16, 24. 
Križ, keterega ti je Bog naložil, je znamenje tvojega izvoljenja k zveličanju. »Ker tiste, ketere je previdel, tiste je tudi pred odločil, da bodo podobi njegovega sinu enaki«. Rom. 8, 29. 
Kristus nam je po križu vnovič odperl nebeška vrata; samo po poti križa moremo noter priti. 
»Zakaj se toliko bojiš nositi svoj križ,« praša Tomaž Kempčan, »ker vender križ ko gladka pot pelje v kraljestvo nebeško«? (II. 12). 
Molitev za sovražnike. 
Molitev za sovražnike ima večkrat čudežen vspeh. Kristus zaveržen od svojega naroda, pribit na križu, moli za svoje sovražnike in glej — svet se spreoberne k veri kerščanski. Sv. Štefan moli za jude, keteri so ga kamenjali in iz Savla, keteri se je veselil nad njegovo smertjo, postane goreči apostelj narodov — Pavel; i. t. d. 
Molitev za sovražnike je Bogu tako dopadljiva, da dela take čudeže. Naj nas ta resnica spodbuja! 

V skušnjavi. 
Enkrat je sv. Frančišek sedel skupaj z enim svojih tovarišev, keteri ga je tako-le nagovoril: »O moj dobri oče, molite za me; ako vi to storite, bom oproščen skušnjav; saj vam je znano, kako sem ž njimi obložen čez svoje moči«. 
Na to odgovori sv. Frančišek: »Ravno te skušnjave so vzrok, da vas imam za pravega služabnika božjega. Zagotovim vas, da bolj ko ste skušan, bolj vas ljubim«. 
»Premagana skušnjava, pravi on nadalje, je perstan, s keterim se Bog tako rekoč poroči z dušami. Kedor ni skušan in ne terpi, se ne more imeti za pravega služabnika božjega. 
Dosti jih vidim, keteri se hvalijo sè svojim duhovnim napredovanjem, ker so preživeli dolgo časa, ne da bi bili imeli skušnjave; ali naj vedo, da je Bog na tako sladek način ž njimi postopal zaradi njih slabosti. 
Previdnost božja ne izpostavlja velikim vojskam razun tiste, keterih čednosti je dobro poskusila.« II. Celan. p. 212. 
Bodi hvaležen, ker si se rodil v sv. katoliški veri. 
Pomisli najpred, kolika sreča je za te, ker si otrok svete katoliške cerkve! Ako Kristus pravi da: »Gdor veruje in je kerščen, bo zveličan« Mat. 16, 16, velja to naravno le o pravi veri, ketero je Kristus oznanjeval in svojim aposteljnom, najpred sv. Petru, vkazal učiti. Ako se tudi drugoverci, kerščeni, zveličajo, se more to le takrat zgoditi, ako so, ne da bi znali, v zmoti ter žive v dobri veri, to je, prepričani, da so v pravi cerkvi Kristusovi. In vender, koliko milosti niso oni deležni, ketere nam naša sv. cerkev v obilnosti podaja, kaker so: odpuščenje grehov v zakramentu sv. pokore, sv. rešno telo v sv. obhajilu, pokrepilo proti viharjem ob odhodu v večnost sè sv. oljem, naposled ves blagoslov, keteri nam prihaja iz občestva svetnikov! Oh, koliko milosti zadobiš ko otrok sv. cerkve! »Da bi le spoznal dar božji!« Ivan 4, 10. 
Zahvali se večkrat Bogu za to milost. Varuj sebi in podložnim ta biser. Prizadevaj si na vso moč, da se katoliška sv. vera zmirom bolj spozna in razširja. Naj bolj pa skerbi živeti kaker ti ona zapoveduje, zato da boš v tej sv. cerkvi, ketere temeljni kamen je Jezus Kristus, dober kamen tudi ti. Zato opominja sv. Peter, da se varujmo vsake hudobije, ter da bodimo v vsem Bogu dopadljivi. 1. Pet. 2, 5. 

Serce Marijino. 
Skrinja zaveze je predpodoba presvetega serca Marijinega, ker kaker je bila ona iz nestrohljivega lesa, tako je bilo tudi brezgrešno serce Marijino prosto vsacega poškodovanja; kaker je bila ona od zunaj in od znotraj vsa se zlatom pokrita, tako je bilo serce »Matere lepe ljubezni« popolnoma ljubezni do Boga in do nas napolnjeno; kaker je skrinja zaveze hranila tabli zapovedi božjih, tako je imelo serce Marijino se zlatimi čerkami od sv. Duha v sebi zapisane vse zapovedi, ketere je Odrešenik na ta svet prinesel; kaker je imela skrinja zaveze nekaj mane, od Boga v hrano svojega ljudstva iz nebes poslane, tako je tudi Jezusova Mati v sercu, kaker sladko in dragocenjeno mano, hranila vse skrivnosti, ketere je njen božji Sin za nas storil na zemlji, ob enem tudi besede življenja in nebeške resnice, ketere nam je iz nebes prinesel. Sv. Bonaventura. (In Luc. 2). 

Dolžnik, bodi hvaležen! 
Kako bi bil vender hvaležen do tistega, keteri bi te rešil velicega dolga, ke bi namreč plačal on namestu tebe ali pa porok bil za te! Ti ne bi nigdar pozabil tacega dobrotnika! Hvalil bi ga zmirom in povsod. 
No, glej, tvoja duša je, vsa obdolžena, padla v roke božje pravičnosti, ketera jo je zato obsodila v večno terpljenje. Ali neizmerna ljubezen, Sin Božji, je za te plačal neskončni dolg, in te tako rešil večnega pogubljenja. In ti na to nič ne misliš? O nehvaležnež! 
Prej učenec, potem učitelj! 
Koliko jih je, posebno v naših časih, keteri hočejo druge učiti tega, kar se oni sami niso učili. Hoče se vladati in vkazavati, prej ko se je učilo druge slušati. Hoče se soditi in razsoditi o stvareh, o keterih se nima obenega znanja; hoče se biti učitelj ali učiteljica, ne da bi se bilo skušnjo prestalo. Iz tega sledi tudi pogostoma tako žalosten nasledek. Zato govori Modri: »Uči se prej ko govoriš!« Eccli. 18, 19. Posebno svari nadalje mladino: »Moj sin, sprejmi nauk od mladosti, tako boš tja v starost našel modrost.« Eccli. 6. 18. 
O, ke bi se vsi po tem nauku ravnali! 
Ne zaničuj berača! 
Bere se v življenje bl. Čika (Frančiška) iz Pezara, III reda, da je hodil miloščino pobirat za se in za vboge, kaker je to navada frančiškanov in kapucinov. 
Neki dan se je vračal domov s spolnimi vrečami. Dva človeka sta ga začela zmerjati, da je pohajač, da zlorabi priprostost dobrih ljudi i. t. d. Ali glej, Bog je oba precej kaznoval. Enega je popadla strašna božjast, drugi je postal pa mutast. 
»Miloščina briše grehe.« 
Grešnik se sicer z miloščino ne more od pekla odkupiti, ali, ako on iz miloserčnosti potrebnemu pomoli milodar, s tem vstavlja nad sabo kaznujočo pravičnost božjo. »Skrij miloščino v sercu vbozega; ona bo za te prosila, da se ti kaj hudega ne pripeti. Eccli. 29. 15. 
Miloščina torej Boga naj prej gane k večemu vsmiljenju, mej tem ko terdoserčnost Boga vodi h pravičnosti. 
Gorje torej terdoserčnim grešnikom. Njih poguba je blizu. Za miloserčnega grešnika imamo pa vzrok k velikemu upanju, da se bo spreobernil in rešil. 
Molimo za žive! 
Moliti moramo za se, moliti za duše v vicah, ketere si ne morejo pomagati, moliti pa moramo tudi za žive naše bližnje, posebno za bolne, žalostne in nad1ožne. 
Ta molitev je Gospodu Bogu jako dopadljiva. On sam nam govori po sv. Jakobu: »Mo1ite eden za druzega, da se zveličate. 5, 16.« 
Koliker bliže nam je kedo v žlahti, in koliker bolj smo komu dolžni biti hvaležni, toliko večo dolžnost imamo zanj moliti. 
Zato imajo največo pravico na našo molitev: stariši, žlahta in dobrotniki. Sploh pa ne smemo iz svoje molitve izključiti obenega, tudi največega svojega sovražnika ne. 

